*moia zvezdica*

Ne samo to poletja, ampak tudi poletja pred njim so bila in še bodo zame in mojo družino prava mora. Dobro se spominjam popoldneva, ko sta mene in mojo mlajšo sestro starša vprašala ali si želiva mlajšo sestrico ali bratca. Jaz sem se bila takoj zato, saj je bila to že dolgo moja želja. Moja sestra pa ni bila istega mnenja, čeprav je bila takrat stara komaj 3 leta ni kazala večjega navdušenja nad predlogom. A na koncu sem jo le prepričala, in tako se je vse skupaj začelo.

Nadaljnjih 9 mesecev se spominjam bolj megleno, a za zagotovo vem, da je bila celotna družina v velikem pričakovanju otroka. Spomnim se, da je čas minil zelo hitro in brez večjih presenečenj. Toda nihče izmed nas ni bil pripravljen na to kar je sledilo. Usoda je vzela niti v svoje roke. Dobro se spominjam dneva, ko je mene in mojo sestro prebudilo glasno pogovarjanje in ropotanje v hiši. Ko sva prišli iz svoje sobe nama je bilo kaj hitro jasno, da ni vse tako kot bi moralo biti. Nato so se dogodki odvijali tako hitro, da ji ni bilo moč slediti. Naslednje kar se spominjam je, da sta naju s sestro v kuhinji že čakala dedek in babica, in nama obrazložila kaj se je pravzaprav to jutro zgodilo. ¨Bližal se je rok poroda¨, je babica začela razlagati, in obema je kaj hitro postalo jasno, da bova kmalu dobili bratca ali sestrico. In res je bilo tako. Ni minilo dolgo časa od tega, ko je zazvonil telefon, bil je najin oče. Sporočil nam je, da so najino mamo že sprejeli v bolnišnici Brežice. Ko smo prispeli v Brežice se je stvar že začela zapletati, vendar tega takrat še niso vedeli. Čas je tekel tako počasi, da so se mi minute zdele kot ure. Tistega dne smo s sestro prišle domov tako utrujene, da nismo imele časa razmišljati o vsem kar se je zgodilo ta dan. Najin oče je tisti in vse naslednje dneve preživel v bolnišnici pri najini mami. Teh zadnjih nekaj dogodkov se spominjam tako živo, kot bi se zgodili včeraj. Na dan 23.8.1997 sva s sestro dobili bratca. Vsi smo bili zelo navdušeni in izbirali ime.
Na koncu smo se vsi strinjali, da mu bo ime Jan. toda tudi tokrat je moralo iti nekaj narobe. Ne spominjam se kdaj smo videli Jana prvič skozi majhno luknjico v vratih bolnišnice, pa vendar sedaj vem da sem ga videla prvič in zadnjič. Po slabih 16 urah je namreč prišlo do težav, ki jih nihče ni pričakoval. Ugotovili so, da je imel Jan težave z srcem, in zaradi tega je moral biti priklopljen na posebne aparate, ki so mu pomagali pri dihanju. Toda zaradi zdravniške napake so Jana s helikopterjem odpeljali v Klinični center v Ljubljani. Toda bilo je prepozno. Jan je bil predolgo časa odklopljen iz aparatov, in zaradi tega je prišlo do nepopravljive škode. Nihče mu ni mogel več pomagati. Nihče nama ni takoj povedal kaj se je zgodilo, zvedeli sva šele naslednji dan. In takrat so se začele minute, dnevi, tedni, meseci in leta spominjanja na ta dan, na tisti trenutek, ko so nama povedali, da je najin bratec v nebesih. takrat sem si začela postavljati vprašanja zakaj se je to moralo zgodilo, zakaj ravno njemu, bi lahko kaj spremenila, ta vprašanja me spremljajo na vsakem koraku.

Od tistega dneva sem bila prepričana, da bom odšla študirat medicino in s tem marsikoga prikrajšala za vse to kar sem preživela jaz. Vsak dan, ko se zbudim najprej pomislim na njega in kako bi bilo, če bi bil on še med nami. Kadar česa ne zmorem, ne znam ali ne želim narediti, pomislim na Jana in si sama pri sebi rečem, da mi bo to uspelo narediti ali končati zaradi njega. Jan je moja mala zvezdica, daje mi motivacijo, zagon, upanje in moč kadar to potrebujem. Za vedno bo ostal v mojim mislih.