Posledice 3.del

In res jo je poklical. že takoj zjutraj. dogovorila sta se za večerni zmenek v mestu. seveda so starši najprej zavzdihnili, saj so bili prepričani, da bo hči zopet začela pozno prihajati domov, pa še drugi dan je bila šola. a Manja jima je obljubila, da ne bo dolgo in da se vrne nekje do desetih. tako je šlo. ves popoldan je razmišljala, kaj bi oblekla, da ne bi bilo preveč ali premalo. a vseeno se je na koncu odločila za jeans, tako kot se je odločila, da ne bo imela z njim nič več kot prijateljstvo. pri sebi si je mislila, da na to še ni pripravljena. poleg tega ji je bil res všeč in sploh ni hotela, da bi imel o njej napačno mnenje.
Točno ob sedmih zvečer jo je čakal pred vrati. ko jo je zagledal, se ji je takoj približal, in ji, še preden je lahko protestirala, pritisnil poljub na lice. "Hej..." je rekla glasno. "Ja, saj vem. ne bi smel," je rekel in jo prijel za roko. hitro jo je umaknila. "Manja. mislil sem, da sva se včeraj to dogovorila," je rekel razočarano. "Poglej, Andraž. ko me boš spoznal, ti verjetno ne bom tako zelo všeč. rada bi, da veš, da sem, odkar sem začela hoditi na srednjo šolo, naredila precej napak, kar se tiče fantov." "Manja, kdo pa ne dela napak? ne zanima ne," je hitel z odgovorom. "Pusti me, da dokončam. rada bi ti povedala, da ti ne bi kdaj kdo drug povedal." "Ali ti lahko jaz raje obljubim, da karkoli je bilo, ni pomembno in da me vse, kar mi bodo povedali drugi, resnično ne zanima. meni si res všeč!" "Ampak..." "Nič ampak. greva na sladoled," je rekel, jo odločno prijel za roko, potegnil k sebi, objel čez rame in začel govoriti o čisto drugih stvareh. tako sta se prismejala v mesto in se še ves večer brezskrbno pogovarjala.
Ko jo je pozneje po isti poti spremljal domov, je nadvse zadovoljen hodil ob njej in se smejal vsaki njeni besedi. "Manja, jaz sem tako zelo zaljubljen vate," je rekel ves nasmejan, ko sta prišla v bližino njenega doma. "Daj no." "Ne, res. čudovita si! ne samo da si lepa, še pametna si tako, da je kar hudo. nekateri imajo res srečo, ko dobijo prav vse v enem paketu. ne pa tako kot jaz." "Nehaj no, nerodni mi je. sploh pa s tabo ni nil narobe," je rekla in se mu nasmehnila. "Ni nič narobe. ali to pomeni, da sem ti vsaj malo, vsaj čisto malo všeč?" "Joj, kako si smešen!" "Ne izogibaj se vprašanju. moji skodrani predolgi lasje, moj prevelik nos, moj dolgi jezik in moje modre oči, ki tako široko zijajo vate...ti je to vse všeč ali ti je tako grdo kot meni, ko se pogledam v ogledalo?" Manja se je postavila kakšen meter stran in ga začela opazovati. merila da je od glave do peta in obratno. "No? No?" je bil nestrpen in se začel pred njo sprehajati kot kakšen maneken. "Prav imaš. če tako gledam vsako reč na teki posebej, potem...res nič ne štima. ampak v celoti-v celoti pa kar," je dejala nadvse resno. pogledal jo je naravnost v oči, in ko se je njej pogled srečal z njegovim, je prasnila v smeh. "Se ti šališ z mano?" se je poskušal narediti nadvse resnega. "Ne, pravzaprav mislim resno," je odvrnila in se zvijala od smeha. "Torej, hočeš reči, da sem kot žabji kralj?" "Ja, nekaj podobnega" se je Manja še kar naprej smejala. Andraž se je zresnil. "Veš, kaj? potem pa mislim, da je skrajni čas, da me poljubiš, in obljubim, da se bom spremenil v princa. častna," je rekel popolnoma resno. Manja ga je nekaj časa opazovala, potem pa se mu je približala in ga nežno poljubila na ustnice. ko se je hotela odmakniti, so se Andraževe roke ovile okoli nje in jo potisnile nazaj k sebi. poljubil jo je tako, kot je še ni nikoli nihče. zdaj ji je bilo jasno, da je prvič zares zaljubljena, in zdaj ji je bilo jasno, kakšne napake je naredila. solze so ji začele polzeti po licih. "Joj, kaj sem naredil?!" jo je vprašal šepetaje. "Nič. samo jaz sem naredila takšne napake, ki si jih ne morem oprostiti, in če bi vedel, mi jih tudi ti ne bi." "Daj no nehaj, veš, da bi ti," je rekel in ji obrisal solze. "Andraž, oprosti," je reklain se iztrgala iz njegove objema. stekla domov, Andraž pa je stal na ulici in začudeno gledal za njo. ko se je malce umirila in poskušala zaspati, ji je poslal SMS, v katerem je pisalo : "Mislim nate."
Naslednji dan je takoj pri pouku vse povedala Tii. ta ji ni dala prav. prepričana je bila, da bi mu morala povedati in da bi on to razumel. "Pa saj je čisto zagledan vate." "Ah Tia. sama si mi dobro rekla, ko se je tisto dogajalo, da mi bo še žal in da bom zato imela težave z vsakim donosom," je rekla Manja. "Ne, mislim, da ni tako." in ta pogovor se je ponavljal večkrat v dnevu. dokler nista skupaj odšli iz šole, kjer pa ju je čakalo presenečenje. tam je bil Andraž. slonel je ob ograji in jo čakal. ko jo je zagledal, se je ves vesel napotil proti njej, a kaj ko so pred šolo stali tudi tisti, ki so bili njena napaka. Žan je takoj dojel, da se ji Andraž, čigar obraz je zopet krasil nasmeh, približuje, in ga prestregel. "Si ti nova trofeja?" je vprašal Žan posmehljivo. fantje so se zasmejali. Manji so v oči stopile solze. "Kako?" je vprašal Andraž presenečeno. "Tako, predvidevam, da hodiš z lepotico, ki pa je na žalost tako neumna, da je spala skoraj z vsemi mojimi prijatelji. predvidevam, da tega nisi vedel." Žan se je režal in opazoval Andraža. Ta je pogledal Manjo in zdaj mu je bilo vse jasno. pogledal je tudi tistih pet fantov, ki so se režali vsemu, kar je govoril Žan. Žan pa je čakal in pričakoval, da se bo tip obrnil in odšel. Andraž pa je samo kimal z glavo. Čez nekaj trenutkov pa je rekel: "Hvala, ker si mi povedal, kar že vem. zdaj vidim, koliko idiotov hodi po tem svetu in se tolče po glavi, ker niso znali zadržati lepe in še pametne punce povrhu. no, zdaj je sam moja. tako da...pojdi v kot k svojimi prijateljem in vsi skupaj se še naprej lahko smilite sami sebi. bo šlo?" Žan je presenečeno obstal. fantje so se bolj po tiho zasmejali, Andraž pa ni čakal, da bi mu Žan še kaj povedal, temveč je odšel k Manji, jo poljubil in objel okoli ramen. skupaj so se odpravili proti domu.
Ko so se oddaljili tako daleč, da jih nihče več ni videl, se je Manja hotela Andražu zahvaliti: "Andraž..." "Poslušaj, Manja. prav si imela. tega nisem pričakoval. nekako mi ne gre skupaj s tabo. ni mi jasno, potrebujem nekaj časa. te pokličem." ko je to povedal, jo je poljubil na lice in odšel. "No, si videla?" je rekla Manja in planila v jok. prijateljica jo je objela. "Manja, samo čas potrebuje. presenečen je, verjemi mi, da bo vse v redu. če ne bi bil zaljubljen vate, se sploh ne bi tako potegnil zate, kot se je. verjemi no." "Hotela sem mu povedati, pa je rekel, da vsi delamo napake," je hlipala Manja na Tiini rami. "Obljubim ti, da bo vse v redu. kmalu se ti bo oglasil. saj ti je vendar rekel, da te bo poklical." "Ah, daj no. to je rekel kar tako." in res minili so tedni, končala se je šola Andraž pa se še ni oglasil.

p.s. sorrč vsem za zamudo..nasledn del zelo kmalu =)
čauu*